Novice iz industrije

Umetni kamen (vključno s kremenčevim kamnom in trdnimi površinskimi materiali) je postal glavna izbira na trgu vrhunskih dekorativnih materialov zaradi svojih odličnih fizikalnih lastnosti, bogatih dekorativnih in okoljskih lastnosti. Aluminijev hidroksid (ATH) je ključno funkcionalno polnilo in zaviralec gorenja v formulacijah umetnega kamna, njegove fizikalno-kemijske lastnosti pa neposredno določajo kakovost in tržno konkurenčnost končnega izdelka.

Aluminijev hidroksid (ATH), kot najpogosteje uporabljeno polnilo za zaviranje gorenja brez halogenov v epoksi smoli, gumi, kompozitnih materialih in elektronskih tesnilnih materialih, ima številne prednosti, kot so zaviranje gorenja, dušenje dima, polnjenje, izolacija in nadzorovani stroški.

Na globalni prevladujoči tehnološki poti brezhalogenskega zaviralca gorenja, nizkega dima in nestrupenega ter izolacijskega polnila iz epoksidne smole je aluminijev hidroksid (ATH) postal prednostno anorgansko polnilo, ki zavira gorenje, pri elektronskem tesnjenju, litju, bakrenih laminatih, kompozitnih materialih, izolacijskih komponentah in na drugih področjih zaradi svojih obsežnih prednosti obvladljivih stroškov, plamena zaviranje in zatiranje dima, električna izolacija in prijaznost do obdelave.

Aluminijev hidroksid (ATH，Al(OH)3), kot najbolj razširjen in okolju prijazen anorganski zaviralec gorenja brez halogenov na svetu, ima pet glavnih prednosti zaviranja gorenja, dušenja dima, polnjenja, netoksičnosti in nizkih stroškov.

Sistem epoksidne smole z visokim polnilom, s svojo odlično mehansko trdnostjo, toplotno izolacijo, odpornostjo na gorenje in dimenzijsko stabilnostjo, je postal osrednji material na svetovnih vrhunskih proizvodnih področjih, kot so elektronska enkapsulacija, pakiranje napajalnih naprav, oblikovanje kompozitnih materialov, vrhunska lepila in električno litje.

Pri načrtovanju formul premazov ravnotežje med tiksotropijo in izravnavo neposredno določa občutek konstrukcije, sposobnost proti povešanju, videz premaza in končni učinek premaza. Tradicionalni aditivi, kot so silicijev dioksid, organska reološka sredstva in bentonit, lahko zagotovijo tiksotropijo, vendar pogosto povzročijo težave, kot so višji stroški, omejena združljivost, nezadostna stabilnost pri visokih temperaturah in zmanjšan sijaj.